1872: Ustanovljena prva hranilno-kreditna zadruga v Ljutomeru

Prvi zametki zadružništva, ki so pozneje vodili v razvoj uspešnih mlekarskih zadrug, so se pojavili že v prvi polovici 19. stoletja v sirarskih družbah na Tolminskem in Bohinjskem. Organizirano zadružništvo pa je nastalo iz potrebe po zaščiti slovenskega kmeta in ohranitvi slovenske zemlje v njegovi lasti. Z zemljiško odvezo leta 1848 je bilo namreč na Slovenskem konec fevdalizma in slovenski kmetje so postali gospodarji na grudi, ki so jo obdelovali. Vendar so morali za zemljo, ki so jo dobili v posest, zemljiškim gospodom plačevati odškodnino. Gospodarjenje je zahtevalo nova znanja in finančna sredstva, nova ureditev pa nove davke. Oderuško zadolževanje pri različnih špekulantih je kmetije vodilo v propad. Številne kmečke družine so šle s »s trebuhom za kruhom« iskat boljše življenje »čez lužo«. Da bi zagotovile pravično kreditiranje in ohranile slovensko zemljo v lasti slovenskega kmeta, so se na Slovenskem pojavile prve zadružne hranilnice. Za začetek organiziranega zadružništva na Slovenskem se šteje ustanovitev prve hranilno-kreditne zadruge leta 1872 v Ljutomeru.


1873: Izdan prvi avstrijski zadružni zakon

Ali veste, da prvi zadružni zakon, ki je veljal na pretežnem delu ozemlja sedanje Republike Slovenije, v Avstriji še vedno velja? Za prvi slovenski zadružni zakon pa lahko štejemo zakon o združevanju kmetov iz leta 1972. Drugi zakon o združevanju kmetov je bil sprejet leta 1972 (spremenjen leta 1986), leta 1990 pa je bil sprejet še jugoslovanski zakon o zadrugah. Sedanji zakon o zadrugah je bil sprejet v prvem letu po osamosvojitvi Republike Slovenije in je začel veljati 28. marca 1992. Doslej je bil trikrat spremenjen in dopolnjen.


1874: Začetek poslovanja prve zadružne posojilnice

Leta 1874 so v Mozirju, Šoštanju, Metliki, Ormožu in Celju začele poslovati prve zadružne posojilnice. Do leta 1883 je bilo njihovo poslovanje razširjeno na 14 posojilnic, leta 1884 pa jih je na ozemlju Slovenije poslovalo že 25. Pri organiziranju posojilnic sta imela največje zasluge brata Jože Vošnjak (1834–1911) in inž. Mihael Vošnjak (1837–1920). Ustanavljanje posojilnic je bilo ključnega pomena za gospodarsko osamosvojitev in politično enakopravnost slovenskega naroda in je vodilo v ustanovitev prve zadružne zveze – Zveze slovenskih posojilnic v Celju.


1883–1888: Ustanovljena prva zadružna zveza na Slovenskem

Leta 1883 je bila na Slovenskem ustanovljena prva zadružna Zveza slovenskih posojilnic v Celju, ki je leta 1888 začela prostovoljne revizije včlanjenih zadrug. Pobudnik in predsednik zveze je bil inž. Mihael Vošnjak.


1892–1918: Množično ustanavljanje Raiffeisnovih kreditnih zadrug

Na prelomu iz 19. v 20. stoletje je v slovenskem kmetijstvu nastopila kriza, številne kmetije so propadale in s podeželja se je začelo množično izseljevanje. Da bi rešili težave, so se začeli kmetje včlanjevati v kreditne zadruge, ustanovljene po Raiffeisnovih načelih, katerih pobudnik je bil dr. Janez Evangelist Krek (1865–1917). Zadružništvo pridobiva socialno naravo. Nastane več poslovnih in revizijskih zadružnih zvez, med njimi tudi zadružna zveza v Ljubljani.


1903: Sprejet avstrijski zakon o zadružni reviziji in ustanovljena Zadružna zveza v Ljubljani

Na prelomu 19. in 20 stoletja je nastalo več poslovnih in revizijskih zadružnih zvez, med drugim Zadružna zveza v Ljubljani, saj je zakon iz leta 1903 predpisal obvezno revizijo zadrug na vsaki dve leti.


1918–1944: Zaustavitev razvoja zadružništva po prvi svetovni vojni

Nova državno-politična ureditev po prvi svetovni vojni, povojna inflacija, neugodna menjava denarja, izguba trgov mlekarskih, gozdarskih in drugih zadrug ter druga svetovna vojna ustavijo razvoj dotedanjega zadružništva. Zaradi vsesplošnega pomanjkanja se je začelo razvijati potrošniško zadružništvo. Med potrošniškimi zadrugami je bilo najbolj dejavno Konzumno društvo za Slovenijo, katerega ravnatelj je bil dr. Anton Kristan.


1944: Ustanovljen Iniciativni zadružni odbor za Slovenijo

Druga svetovna vojna začasno ustavi dejavnost zadružnih organizacij. Slovenski narodnoosvobodilni svet (SNOS) ustanovi Iniciativni zadružni odbor za Slovenijo, da zavaruje zadružno premoženje in zadružništvo preoblikuje v skladu z novim družbenim redom.


1945–1972: Obdobje po drugi svetovni vojni zaznamuje kolektivizacija kmetijstva

Zadružništvo prva leta po drugi svetovni vojni postane opora državnemu gospodarskemu sektorju, ki združuje obnovitvene, živinorejske, nabavno-prodajne, lesnoproduktivne, obrtne in druge zadruge. Leta 1946 je bil sprejet temeljni zakon o zadrugah, izvajali sta se agrarna reforma in kolonizacija, ki sta dokončno odpravili kmečke dolgove.

Neuspešen poskus kolektivizacije kmetijstva s kmečkimi delovnimi zadrugami v letih 1948–1953 je povzročil, da le-te prenehajo delovati in se reorganizirajo v splošne, nabavno-prodajne kmetijske zadruge. Po prehodu v delavsko in družbeno samoupravljanje in bolj liberalnih predpisih o kmetijskih zadrugah so te postale množične, poslovno dobro povezane in učinkovite organizacije, v katere so bili včlanjeni skoraj vsi kmetje. Konec leta 1956 je bilo v Sloveniji 695 kmetijskih zadrug s približno 126.000 člani. Zadružništvo je konec petdesetih let doseglo izreden gospodarski vzpon in pridobilo veliko politično in materialno moč, ki je začela ovirati skladnost družbenega razvoja na škodo delavskega razreda. Zato so bili sprejeti novi predpisi o kmetijskih zadrugah, ki so le-te vse bolj izenačevali s podjetji, spodbujali k ustanavljanju velikih družbenih posestev in kmetijskih kombinatov. Zadružne zveze so bile razpuščene, kmetijske zadruge so morale opustiti gozdarsko dejavnost in začeli so se procesi spajanja zadrug s podjetji. Število zadrug se je bistveno zmanjšalo in leta 1965 je v Sloveniji delovalo samo še 78 kmetijskih zadrug s 48.713 člani.

Napočilo je eno najbolj neugodnih obdobij zadružništva in zasebnega kmetijstva. Na srečo to obdobje ni trajalo dolgo, saj je prevladalo tudi med politiki spoznanje, da zaradi specifičnih razmer v Sloveniji brez kmeta ne bo pridelave hrane. Leta 1970 je zadružništvu ponovno priznano pomembno mesto v razvoju zasebnega kmetijstva. Leta 1969 je bil sprejet zakon o hranilno-kreditnih službah, leta 1972 pa zakon o združevanju kmetov. Dovoljena je bila ustanovitev najprej Zveze hranilno-kreditnih služb Slovenije (1971) in leta 1972 Zadružne zveze Slovenije. Tako je slovensko zadružništvo že tretjič začelo skoraj iz nič, da bi nadaljevalo razvoj, grobo pretrgan pred desetimi leti.


6. julij 1972: Ponovno ustanovljena Zadružna zveza Slovenije

Na pobudo 16-članskega iniciativnega odbora je bila v Ljubljani 6. julija 1972 ponovno ustanovljena Zadružna zveza Slovenije. Prvi predsednik Zadružne zveze Slovenije je postal Andrej Petelin, tajnik odbora za zadružništvo pri Gospodarski zbornici Socialistične Republike Slovenije. Za njim so zvezo vodili Nande Vode v obdobju 1981–1982, Leo Frelih v obdobju 1982–1996, Peter Vrisk v obdobju 1996–2020, od 3. junija 2020 pa Zadružno zvezo Slovenije vodi Borut Florjančič.

Ponovna ustanovitev zveze je segala v izredno razgibano obdobje slovenskega kmetijstva. Svoje ustanovitveno delo kot skupna organizacija združenih kmetov in delavcev v kmetijskih zadrugah, temeljnih zadružnih enotah in obratih za kooperacijo v kmetijstvu in gozdarstvu je osredotočila na ponovno organiziranje kmetijskih in gozdarskih zadružnih organizacij v Sloveniji. Zveza naj bi prispevala k izboljšanju gospodarskega položaja kmetov, urejanju trga, kreditiranju, izobraževanju in izpopolnjevanju kmetijske zakonodaje. V sestavi kmetijskih zadrug in zadružne zveze je začel delovati Republiški center za pospeševanje kmetijstva. Sprejet je bil družbeni dogovor o zagotavljanju kreditnih sredstev iz državnih, bančnih in hranilniških virov za kreditiranje razvoja kmetij in družbenega sektorja kmetijstva. Po letu 1975 je pri obnovi sodelovala tudi Mednarodna banka za obnovo in razvoj. Začela se je zlata doba razvoja kmetijstva na podlagi ugodnih kreditov. V okviru zadrug so kmetijski pospeševalci svetovali kmetom, kako se preusmeriti v večjo tržno pridelavo. Pojavili so se prvi traktorji s priključki, prvi silosi, sodobni hlevi za živino, prvi molzni stroji, urejene zbiralnice za mleko, izkazala se je selekcijska služba v živinoreji. Začelo se je množično tehnološko posodabljanje kmetij. Kmetje so se pretežno usmerjali v govedorejo, prirejo mesa in mleka. Zaradi novih naložb se je hitro začela povečevati tudi pridelava hrane na kmetijah, večali so se dohodki kmetij in začela se je izboljševati življenjska raven kmetov. V 80. letih so se razširila skupinska zavarovanja družbeno organizirane pridelave hrane, skupinsko zavarovanje hmelja in vinogradov. Velik premik je bil narejen za skupinsko zavarovanje živine, zavarovanje nasadov in posevkov, saj je bilo zavarovanih 20 % vseh nasadov in posevkov. Zadruge so bile glavni organizatorji skupinskih zavarovanj.

Kmetijske zadruge in gozdarske organizacije kooperantov so odigrale veliko razvojno vlogo, zlasti v hribovitih in gorskih območjih, kjer so prispevale h graditvi infrastrukture, pospeševale turizem na kmetijah in podpirale dopolnilno dejavnost in izobraževanje.

Kot interesno zastopniška organizacija kmetijskih in gozdarskih zadrug je Zadružna zveza Slovenije sprožila številne predloge za podporo zadružnemu kmetijstvu na področju investicijske, davčne in drugih politik. Prizadevala si je za izboljšanje socialne varnosti kmetov, uspela je urediti socialno in pokojninsko zavarovanje kmetov, predvsem pa je aktivno sooblikovala takratno slovensko kmetijsko politiko.

V obdobju spodbujanja zasebnega podjetništva in uveljavljanja tržnega gospodarstva je Zadružna zveza Slovenije sprožila pobude in pripravila ustanovitev osrednjih zadružnih poslovnih organizacij: Slovensko zadružno kmetijsko banko (1990), Zadružno kmetijsko družbo (1991), Zadružno turistično agencijo VAS (1991), kasneje pa je bila ustanovljena tudi pooblaščena družba za upravljanje, Kmečka družba (1994).


1982:

Publikacija ob 100-letnici prve zadružne zveze na Slovenskem in 10-letnici ponovne ustanovitve Zadružne zveze Slovenije


1987:

Publikacija ob 15-letnici ponovne ustanovitve Zadružne zveze Slovenije


1992: Sprejet veljavni Zakon o zadrugah

Leta 1992 je bil sprejet veljavni Zakon o zadrugah, ki je urejal postopke za vračilo zadružnega premoženja in udeležbo zadrug v živilskopredelovalni industriji. Zakon se je prvič spremenil v letu 1993, druga sprememba pa je sledila v letu 2007. V letu 2009 je novela Zakona o zadrugah v slovenski pravni red uvedla evropsko zadrugo, ukinila zadružno revizijo ter za domače zadruge prinesla določene novosti po zgledu evropske zadruge.

Zadružna zveza Slovenije je postala pomembna sogovornica tako v političnem kot gospodarskem prostoru. Leta 2000 je zveza aktivno sodelovala pri ustanovitvi Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije.


Publikacija ob 120-letnici zadružništva na Slovenskem in 20-letnici ponovne ustanovitve Zadružne zveze Slovenije


1997:

Publikacija ob 125-letnici zadružništva na Slovenskem in 25 letnici ponovne ustanovitve Zadružne zveze Slovenije


2002:

Zbornik ob 130-letnici zadružništva na Slovenskem in 30-letnici ponovne ustanovitve Zadružne zveze Slovenije


2004: Republika Slovenija postane polnopravna članica Evropske unije in polnopravna članica Evropskega združenja kmetov in zadrug

Leta 2004 je Slovenija postala polnopravna članica Evropske unije, kmetje in zadruge pa so se morali prilagoditi zakonodajnim okvirom EU in so postali del Skupne evropske kmetijske politike. Zadružna zveza je v okviru svojega dela informirala in izobraževala kmete in njihove zadruge o novih pogojih poslovanja v evropskem prostoru ter jih poskušala pripraviti na izzive, ki so jih čakali.

Z vstopom v EU je tudi Zadružna zveza Slovenije postala polnopravna članica Evropskega združenja kmetov in zadrug (Copa-Cogeca), katerega članica je tudi danes. Dva mandata (2007–2009 in 2009–2010) je bil takratni predsednik Zadružne zveze Slovenije tudi njen podpredsednik.


2012: Mednarodno leto zadrug

Leto 2012 je Generalna skupščina Združenih narodov razglasila za mednarodno leto zadrug. Namen mednarodnega leta zadrug, ki je potekalo pod motom »Zadružna podjetja gradijo boljši svet«, je bil promocija zadružnega načina organiziranja in ozaveščanja javnosti o prispevku zadrug h gospodarskemu in socialnemu življenju.


Film 140 let zadružništva na Slovenskem in mednarodno leto zadrug 2012


2021: Zadružna zveza Slovenije danes

Zadružna zveza Slovenije danes združuje 60 zadrug, ki so prisotne v vseh slovenskih regijah in povezujejo skoraj 13.000 članov, zaposlujejo 2.600 delavcev ter na leto ustvarijo več kot 660 milijonov evrov prihodkov. Povprečna zadruga, članica zveze, združuje 217 članov, ustvari več kot 11 milijonov evrov prihodkov in ima 44 zaposlenih. Zadruge so leta 2019 od kmetij odkupile več kot 75 % vseh kmetijskih pridelkov. V okviru svojih dejavnosti imajo tudi številne predelovalne obrate: klavnice, mesno- in mlečnopredelovalne obrate, oljarne, vinske kleti in druge, v katerih proizvajajo proizvode lastnih blagovnih znamk vrhunske kakovosti. Številne zadruge v več kot 350 prodajalnah opravlja tudi trgovinsko dejavnost.

Obstoječe kmetijsko-gozdarske zadruge, v katere se kmetje prostovoljno povezujejo in v katerih so že v zgodovini vzpostavili močno zadružno tradicijo in obstoječo infrastrukturo (zbirni centri, skladišča in hladilnice, predelovalni obrati, prevozna sredstva, trgovine), zaradi vsega navedenega v Sloveniji igrajo ključno vlogo pri krepitvi moči kmetov v verigah oskrbe s hrano. Kmetje, povezani v zadruge, v verige oskrbe s hrano vstopajo močnejši. Obstoječa infrastruktura, s katero razpolagajo posamezne zadruge, je vendarle v nekaterih primerih že potrebna dodatnih investicij za zasledovanje tehnoloških in okoljskih izzivov, s katerimi bodo pokrile obseg pridelave na kmetijah, ki nanje regionalno gravitirajo.

Nova skupna kmetijska politika po letu 2021 ponovno nudi priložnosti za ovrednotenje trenutnega stanja in napredka v smeri postopnega povezovanja nabavnih, predelovalnih, logističnih in prodajnih tokov obstoječih zadrug, da bodo v verigah oskrbe s hrano močnejše in enakovrednejše. Dopolnjevanje ponudbe zadrug za skupen nastop pri javnem naročanju živil in posodobitev, povezovanje ter širitev zadružnih trgovin tudi v primestna in mestna okolja je odločitev za večjo neodvisnost kmetov od velikih trgovinskih sistemov in stabilnejše dohodke kmetij.