Gospod, ki se bori za preživetje pomembnega žetvenega običaja

Predstavljajte si, da imate deset let in stojite ob veliki mizi, okrog katere so zbrani sorodniki, prijatelji, znanci. Smejejo se, zabavajo in skupaj ustvarjajo nekaj, kar bo za vedno postalo zapis spominov tistega trenutka, tistega časa. Na mizi stojijo popolne oblike različnih izdelkov iz slame in čeprav veste, da je to prepovedano, se ne morete upreti. Razbijajočega srca pograbite en izdelek, se umaknete v kot in ga občudujete. Ljubezen je rojena.

Zgodba ni izmišljena, natanko tako se je namreč rodila ljubezen Janija Jakoba, mojstra ustvarjanja izdelkov iz slame, s katerim smo se v luči 150 letnice zadružništva pogovarjali o tej dolgoletni tradiciji, za katero se bori, da nikoli ne bi izumrla. Njegovo prizadevanje smo v ZZS podprli tudi z umestitvijo fotografij izdelkov v naš letošnji koledar in umestitvijo simbola doužnjeka kot osrednjega motiva povezovanja v zgodbo letošnjega dvojnega jubileja.

Pogovor z gospodom Janijem Jakobom je poln utrinkov preteklosti, globoke zaveze tej obrti in prizadevanj za njeno ohranjanje. Predvsem pa je popotovanje v pretekle čase ene družine iz Lipovcev v Prekmurju, kateri gredo zasluge, da izdelki iz slame tudi danes razveseljujejo domače in tuje turiste ter vse tiste, ki želijo v svoj dom vnesti nekaj topline, nekaj izročila, umetnosti in nekaj iskrene, predane ljubezni.

Otroški radovednosti se torej lahko zahvalimo, da čudoviti izdelki iz slame še danes ohranjajo že stoletja staro tradicijo, kajne?

Lahko bi tako rekli. Doma sem v Lipovcih v Prekmurju. Imeli smo kmetijo in že od malih nog sem tesno povezan z žetvijo. Med žetvenimi opravili smo obujali spomine na stari običaj ob zaključku žetve, kako so spletli doužnjek – žetveni venec iz slame in se zahvalili za letino. Ampak s samim pletenjem doužnjeka in ostalih izdelkov iz slame sem se pa prvič zares srečal pri desetih letih. Ko so enkrat pri nas doma pletli izdelke iz slame, me je en, ki je bil postavljen na mizo, tako zamikal, da sem ga vzel, šel na stran, ga razdrl in skušal nazaj sestaviti. Seveda mi ni šlo. Nisem znal začeti, a ker sem pokazal zanimanje, mi je teta razložila, kako začeti. In je šlo. Spletel sem dva metra dolgo osnovno kito, ki je pokrila nosilni obroč nastajajočega doužnjeka - korone, kar je bila pravzaprav kazen za to, da sem iz mize kljub prepovedi vzel izdelek. No, ta kazen je bila zelo koristna, pomagala mi je, da sem danes mojster.

Ker v pletenje izdelkov iz slame se preprosto zaljubiš. Ne gre zgolj za veščino, temveč tudi za samo doživetje, druženje in zadovoljstvo ob tem, ko je izdelek končan. Bi se strinjali?

Absolutno. Ustvarjanje izdelkov iz slame ima zelo terapevtsko moč. Sprošča. Umirja. Je kreativno. Družabno. Z njim smo v stiku z naravo. In še mnogo več. Ima tisto nekaj, kar pritegne tudi najmlajše. Veliko zanimanja je vedno, ko sem vodil delavnice, poželo prav pri otrocih. Enkratno so uživali pri srečanju z naravnimi materiali in razgibali svojo domišljijo. Pa tudi meni osebno je dalo zadovoljstvo pri predaji izročila naprej mladim generacijam.

To sicer z veseljem delate tudi v družinskem krogu, znajo vsi vaši domači plesti iz slame?

Kot rečeno, začelo se je v družini. In zelo sem vesel, da tu tudi ostaja. Z obema sestrama smo vsi še vedno zelo aktivni. Sestri imata vsaka svojo galerijo in organizirata delavnice v Prekmurju. Jaz tradicijo ohranjam v Ljubljani, kamor sem se preselil med študijem in tu ostal. Sodeloval sem po šolah, zavodih, na borzi znanja, pa z revijo Unikat in rokodelsko šolo v Ribnici. Sodeloval sem tudi pri nastajanju dveh priročnikov. Zavedam se tudi odgovornosti, ki jo imamo s sestrama kot edini certificirani mojstri v Sloveniji. Zato sem se odločil spisati tudi knjigo o doužnjeku, razvoju dejavnosti itd., ki bo hkrati tudi učbenik z navodili za izdelavo izdelkov.

S tem bo nedvomno precej dela. Vaša paleta izdelkov, ki jih ustvarjate, je kar obsežna.

Ja, nabor je kar velik in z domišljijo raste. Seveda začneš s preprostimi rečmi. Moji tri in sedem let stari vnukinji sta na primer že pravi mojstrici pletenja preprostih ploščatih kit in z mojo pomočjo iz njih oblikujeta tudi kakega srčka ali zapestnice. Za tiste bolj zahtevne izdelke pa potrebuješ več znanja, veščin in tudi časa. Za kak srednje velik izdelek porabiš npr. približno tri do pet ur, recimo za kako košarico ali ptička. Za dekorativni venček že malo več, najbolj zahteven pa je seveda lestenec, za katerega lahko porabiš tudi do 100 ur.¸

Mnogi izmed omenjenih izdelkov so tudi del jubilejne zgodbe Zadružne zveze Slovenije. Kaj vse ste ustvarili za njih?

Zelo sem vesel, ker so moji izdelki oziroma tradicija, ki jo negujem, umeščeni v jubilejno leto Zadružne zveze Slovenije. Moj doužnjek – žetveni venec krasi naslovnico koledarja in je tudi eden simbolov leta. Res pohvalno, da so običaj zaključevanja žetve s pletenjem doužnjeka prepoznali kot bistven del kmetijske tradicije. No, potem so tu še današnji doužnjek - slamnati lestenec, ptički, košarica, srčki in dekorativni venček, ki prav tako prepletajo vsebine jubilejnega leta.

Kaj si obetate od sodelovanja z ZZS, menite, da bo s tem tradicija lažje ohranjena?

V prvih letih mojega ustvarjanja, ko smo doma v družini resnično delali veliko izdelkov, se je izdelovalo ogromno večjih izdelkov. V osemdesetih in devetdesetih je veliko Prekmurcev šlo v zdomstvo in marsikdo si je tak izdelek vzel za seboj, za spomin na domovino. Z leti se je zaradi manjše prodaje tudi samo izdelovanje zmanjšalo, a veselje ob izdelovanju je ostalo. S povečevanjem turizma se je ponovno povečala tudi potreba po slamnatih izdelkih, a po manjših, takih, ki jih turist lahko s seboj domov vzame za spomin. Izdelujemo bolj srčke, opletene steklenice, venčke, nakit, vrčke, podobne manjše izdelke. Danes ustvarjamo tudi izdelke, ki se jih izroča ob kakšnih jubilejih, večinoma po naročilu. Tudi za sejemske prireditve. Zadnja leta pa uživam tudi ob izdelovanju jaslic.

Nekoč smo s to dejavnostjo več zaslužili, danes pa je bolj hobi kot posel. Razmere na trgu so se spremenile in veščine prodaje so zares pomembne.

V mojem srcu zato ostaja predvsem želja po tem, da to tradicijo ohranimo, da živi naprej, razveseljuje in nagrajuje. Povezuje. In v tej luči vidim podporo Zadružne zveze Slovenije, ki povezuje tako veliko število zadrug in družinskih kmetij, ki vsak dan skrbijo, da imamo na mizi lokalno hrano, kot zelo pomembno.