LJUBLJANA, 23. junij - Povprečne drobnoprodajne cene moke, kruha, mesa, mleka in mlečnih izdelkov ter drugih živil na koncu vertikalne verige sicer rastejo, vendar slovenski kmetje in zadruge tega ne občutijo, saj tudi dobiček ostaja na koncu verige. Stanje ima lahko veliko večje posledice, kot si mislimo, saj slovenskega kmeta sili v prodajo preko meja. Vprašanje je torej povsem na mestu: Bo torej slovenski potrošnik na trgovinski polici v prihodnosti še imel možnost izbire lokalnega porekla hrane? Bodo deležniki na koncu vertikalne verige pripravljeni kos pogače utrgati tudi slovenskemu podeželju?
Slovenski kmetje in njihove zadruge so se v koronskem letu 2020 in 2021 soočali z dolgotrajnim zaprtjem posameznih prodajnih poti (gostinstvo, turizem, vzgojno izobraževalne ustanove), pritiskom nizkocenovnih pridelkov in živil iz uvoza, ki je povzročil tržne viške tudi v sektorjih, kjer je stopnja slovenske samooskrbe nizka (krompir, prašičje meso), ter strmim padcem odkupnih cen zlasti v sektorjih govedoreje, prašičereje in krompirja. In to kljub strmi rasti stroškov pridelave in reje, ki je posledica naraščajočih cen krmil, repromateriala in energentov.
Strmo rast vhodnih surovin kmetijske pridelave na svojih plečih
občutijo slovenski potrošniki ter slovenski kmetje in njihove zadruge.
Odkupne cene slovenskih kmetijskih pridelkov in klavne živine namreč ne
sledijo dosedanjemu dvigu drobnoprodajnih cen živil na trgovinskih
policah niti napovedanim podražitvam na strani živilsko predelovalne
industrije.
Še več, v sektorju prašičjega mesa se zadruge soočajo s padcem odkupa na strani slovenske živilsko predelovalne industrije. »Kako
je to mogoče? Sprašujemo se, ali je razlog v tem, da živilsko
predelovalna industrija in trgovina slovenskemu potrošniku morda
ponujata viške prašičjega mesa, ki jih Nemčija zaradi afriške prašičje
kuge ni uspela izvoziti na azijske trge? Morajo torej slovenski
prašičerejci in njihove zadruge kljub izjemno nizki samooskrbi s
prašičjim mesom zaradi nemških viškov prašičjega mesa iskati prodajne
poti za kvalitetno slovensko meso v avstrijskih klavnicah in na
avstrijskih trgovinskih policah? Za nas je to absolutno nesprejemljivo,
saj slovenskega kmeta postavlja v situacijo, ko mora zaradi lastnega
preživetja odločati, da kakovostno slovensko meso, ki ga potrošnik želi,
proda preko meja,« pojasnjuje Borut Florjančič, predsednik Zadružne zveze Slovenije.
KZ Radgona 2021: 50 % klavnih prašičev že gre preko meja!
Direktor Kmetijske zadruge Radgona Danilo Rihtarič
konkretneje pojasnjuje, da se je struktura prodajnih poti klavnih
prašičev v letu 2021 zaradi padca povpraševanja na strani slovenske
živilsko predelovalne industrije močno spremenila. Če so leta 2019
praktično vse prašiče prodali slovenskim klavnicam, v celotnem letu 2020
pa slabih 3.000 tudi avstrijskim klavnicam, je bilo samo v prvih petih
mesecih leta 2021 kar 6.000 ali 50 % vseh klavnih prašičev njihovih
zadružnikov prodanih na avstrijski trg. In to kljub temu, da slovenski
potrošnik išče slovensko poreklo. Vendar se poraja vprašanje, ali ob
takem padcu povpraševanja po slovenskem mesu s strani odkupovalcev,
potrošnik sploh lahko pričakuje v svoji nakupovalni košarici slovensko
poreklo. »Slovenski prašičerejci in Zadružna zveza Slovenije zato
pozivajo preostale deležnike, da nemudoma pristopimo v shemo Izbrana
kakovost Slovenija tudi za prašičje meso in pričnemo na zavezujočih
pogodbah graditi trdno verigo oskrbe s prašičjim mesom, ki bazira na
mesu lokalnega porekla,« dodaja Borut Florjančič.
Čas je, da država zavzame bolj odločno stališče in zaščiti domače
proizvajalce pred vedno močnejšim organiziranim pritiskom velikih
proizvajalk hrane iz EU na male trge, kot je naš. Argument skupnega EU
tržišča, na katerem lahko delujemo, nam čez nekaj let, ko bomo popolnoma
odvisni od drugih, ne bo pomagal. Prav tako je potrebno takoj poostriti
kontrolo nad izvorom hrane in s tem kupcu zagotoviti jasno informacijo
in tem, kaj kupuje zase in svojo družino.
Bo izbira slovenskega porekla dolgoročno omogočena?
Strma rast cen žit in soje, ki je danes posledica dogajanj na
globalnih trgih in vremenskih dejavnikov, zna nedvomno v bližnji
prihodnosti prenekaterega slovenskega potrošnika predramiti, da hrana ni
samoumevna dobrina. Iluzija navidezne prehranske varnosti države, ki
sloni na surovinah iz mednarodnih trgov, se zna kaj hitro porušiti kot
hiša iz kart.
Verjamemo, da se slovenski potrošnik zaveda, da je on eden ključnih
dejavnikov dolgoročne prehranske varnosti Slovenije, da njegova
odločitev za slovensko poreklo generira delovna mesta in socialno
varnost na podeželju, spodbuja slovensko gospodarstvo in dolgoročno
zmanjšuje stroške socialnih transferjev in zdravstvene blagajne. Vendar,
ali bo potrošniku izbira slovenskega porekla dolgoročno še omogočena? V
Sloveniji smo namreč priča opuščanju kmetijske dejavnosti zlasti na
malih in srednjih družinskih kmetijah.
Še je čas, da slovenski potrošnik zahteva družbeno odgovornejše
ravnanje deležnikov v verigi oskrbe s hrano in stabilnejšo prehransko
varnost tudi prihodnjih generacij, ki temelji na pridelkih in surovinah
slovenskega porekla. Pomembno je, da se dobiček, ki nastaja na koncu
verige oskrbe s hrano prerazporedi tudi kmetu in slovenskemu podeželju.